Zakaj ste se odločili za sočutno vzgojo?
Sočutna vzgoja za mene ni samo ena od izbir načina vzgajanja otroka. Gre za zdrav način življenja, ki vključuje prvenstveno delo na sebi.
Pri meni se ja ta pot začela že zelo zgodaj. Zanimali so me odnosi, predvsem pa sem želela vedeti kako bi bilo, če bi človek že od samega spočetja naprej živel življenje, kot je “prav”. Zato sem se odločila za svoj študij, da bi lahko raziskovala v tej smeri. Z možem sva bila od samega začetka na isti valovni dolžini, tudi njega so začela zanimati ta področja in še preden sva začela konkretno razmišljati o prvem otroku, sva imela isti cilj – postaviti družino na prvo mesto. Vsak sistem ima svoj strukturni oris in kaže na to, kdo je na čelu, vodilni in kakšne so odgovornosti posameznih članov. V družini imamo tako na vrhu starševski sistem in pod njimi otroški podsistem. To pomeni, da sta starša tista, ki morata zagotoviti varnost, postavljati meje in razmejitve, se dogovoriti glede pravil in otrokom dopuščati vključevanje v pogovore o npr. skupnih izletih, prostem času… Na tak strukturiran način se počutijo varno vsi družinski člani.
Kje opažate prednosti, kakšni so rezultati?
Človek je tako genialno ustvarjen, da bi bilo nelogično kako, da ne bi s seboj prejel tudi nekakšnih zdravih, naravnih in uspešnih navodil za delovanje z njim.
Pa vendar jih je. Toda skozi vsa stoletja napačnih prijemov, zlorab, travm, je človeštvo postalo polno bolečin, ki se prenašajo iz roda v rod.
Če so še desetletja nazaj tavali v temi in samo ugibali kaj je prav in kaj ne, imamo mi danes že dokazana dejstva.
Preko novih spoznanj sodobne znanosti (razvojne psihologije, nevroznanosti, psihologije travm in odnosov), smo dobili na nek način “navodila za uporabo” človeka. Temu skupku lahko pravimo tudi SOČUTNA VZGOJA.
Ne gre za novo, moderno vejo vzgoje, ki bi jo danes želeli preizkušati in “oglaševati”. Gre za nekaj kar je že ves čas globoko v nas, zapisano v naše poslanstvo in tako naravno.
Najpomembnejše vodilo te primarne, zdrave vzgoje je: “Kakor želite, da bi drugi ravnali z vami, ravnajte vi z njimi”.
Pomembno je, da vedno dostojanstvo obojih (starša in otroka) ostaja neokrnjeno.
Gre za naraven, zdrav in preučen način, kako delati z otrokom, da postane zdrava, samozavestna, srečna in uspešna oseba. Torej, naša družina z vzgojo na takšen način, deluje kot hrbtenica in daje otrokom oporo in strukturo, da v celoti razvijejo svojo osebnost. Otrokom dajemo zaupanje vase, v druge in v prihodnost.
Dva stebra zdravih družin: STABILNOST(meje, struktura in usmeritve) in FLEKSIBILNOST (sočutje, ustvarjalnost, konstruktivnost in odgovorno udejstvovanje). Cilj je ustvariti v družini čustveno, psihično in moralno strukturo.
V izrazu sočutna vzgoja imamo tudi pomembno besedo SOČUTJE. Kadar je otrok obravnavan z sočutjem in razumevanjem, na sebi doživi to sprejetost in je zmožen sočustvovati tudi kasneje z drugimi. Prepozna krivice, zazna trpljenje drugega ter razvije pripravljenost da pomaga.
Absolutna odsotnost in ničelna toleranca vsake zlorabe in odprto govorjenje o njih.
- fizična zloraba (3.a člen (prepoved telesnega kaznovanja otrok)
(1) Telesno kaznovanje otrok je prepovedano.
(2) Telesno kaznovanje otrok je vsako fizično, kruto ali ponižujoče kaznovanje otrok oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otrok, ki ima elemente fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojne metode.
- čustvena zloraba
– kaznovanje (vse oblike, ki krnijo njegovo in naše dostojanstvo. Posebej izpostavljam: prekinitev odnosa z molkom!)
– sramoti (grdo govori o njih, njegovem telesu, značaju, osebnosti, posmehovanje)
– čustveno zlorablja (“zdej bo pa mamica, očka žalosten”, “ne maram te več”, “opraviči se mi”, “ne bom te imela več rada, če boš to počel”, “grd si”, “stran pojdi od mene”, “to si bom zapomnila”,…)
- spolna zloraba
Vsakršna odsotnost, preprečevanje in resna obravnava vsakega suma.
Ni cilj imeti pridnega in poslušnega triletnika, cilj je zdrava, uspešna in srečna odrasla oseba.
Otroci sicer preživijo, toda v nobeni od skrajnih oblik vzgojnih prijemov se ne morejo zdravo razvijati.
Kaj se vam zdi najtežje?
Kljub ljubezni do otrok, v starševstvu prihaja do vsakodnevnih zapletov. Zavedanje te šibkosti pomaga razumeti, da smo kot starši sami odgovorni za odnose s svojimi otroki. Ravno v tem se skriva pomembno sporočilo, ki bi ga naj prejeli otroci. Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, pač pa dovolj dobre, ki delajo napake in jih znajo tudi popraviti. Beseda OPROSTI je nekaj kar se pri nas uporablja dnevno.
Kot mama nosim svoje stiske, težave, probleme, ki imajo svoj izvor nekje drugje, pa se ob otroku lahko samo prebudijo. Kljub vsemu znanju in zavedanju, lahko kdaj reagiram nepošteno, neustrezno. Najpomembnejši del v tem, nastopi ko: se umirim in se otroku OPRAVIČIM. S tem priznam, da sem naredila napako. Obenem otrok doživi, da so napake sestavni del življenja, ki nas oblikujejo v zdrave in močne osebe.
Druga stvar, ki se zelo razlikuje od avtoritarnega načina vzgoje je, da ni hitrih rešitev in rezultatov.
Ko je otrok star leto ali dve, se težje vidijo sadovi tega načina življenja. V primerjavi z zlorabljajočim udarcem, ko so otroka fizično kaznovali, so dobili instantno rešitev – otrok je začutil strah in je zamrznil. Starš ali odrasli je na ta način svoj nemir in nemoč dobesedno ročno prenesel v otroka. Tega tukaj ni.
Če hočemo otroka umiriti, je potrebno najprej umiriti sebe. Šele, ko zavedno dojamemo, da nam otrok s svojim neprimernim vedenjem sporoča, da potrebuje pomoč, šele takrat mu lahko pomagamo – ga umirimo. Za to pa je potreben čas in vztrajnost. In temu rečemo delo na sebi.
Tretja stvar pa je naša družbena dediščina, ki je še močno zakoreninjena. Stari režimi nam še vedno vlivajo njihov strah. Počasi skozi generacije se te travme predelujejo in izgubljajo na moči. Dosežek je, da imamo prepoved fizičnega kaznovanja otrok.
Kako prepoznate otrokove potrebe? Kako veste, kdaj gre za izsiljevanje in kdaj ne?
Če pogledamo splošen pomen besede izsiljevanje, gre za dejanje, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti v svojo ali tujo škodo. Besedo izsiljuje osebno ne uporabljam. Zamenjala jo bi z besedo berači – berači za ljubezen.
Naj razložim: V starševstvu gre za edinstven in poseben odnos, ki velja do konca življenja. In v tem odnosu je, ne glede na starost otroka, vodja starš. Kar pomeni, da ni doprinosa v odnos 50:50, tako kot je v vseh drugih odraslih odnosih. To je brezpogojna ljubezen, ki se dogaja med staršem in otrokom. Starš je tisti, ki vzpostavlja odnos, ki razume, da je vsako otrokovo neprimerno vedenje le odraz njegove bolečine, ki jo žal izraža na takšen način.
Bistvena stvar za razumeti in začutiti otroka je, da otrok neprestano želi ugajati svojim staršem. Za to je pripravljen narediti prav vse. V človekovi preživetveni naravi je, da sledi svojim staršem že samo zaradi preživetvenega nagona.
Starši pa lahko doživljamo ravno obratno: otrok se nam upira, nas ne posluša, ne upošteva, nagaja,…
Nikoli ne “zapnimo”za vedenje, ampak iščimo čutenje, ki se skriva za tem neprimernim vedenjem. Kaj mi otrok s tem sporoča?
Otrok ni hudoben.
Kadar niso bila slišana in predelana njegova čutenja, bo odreagiral na največkrat neprimeren način.
Če vzamemo najpogostejši primer: otrok se meče po tleh, se upira, tepe.
- najprej nežno prekinemo vedenje
- se umirimo, umaknemo na mirno in poglobimo ter poskušamo od otroka dobiti informacijo kaj je tisto kar ga je razjezilo, razžalostilo.
- ko se z otrokom o tem pogovarjamo, mu sproti predelamo čutenje, ki je bilo spregledano ali ga sam ni zmogel, znal predelati.
Pogosto se za navideznim izsiljevanjem skriva le spregledana krivica, strah, žalost ali jeza.
Starševstvo je v bistvu preprosto, če razumemo, da je naš cilj pomagati temu majhnemu bitju, ki nam je bilo podarjeno, da zraste in uspe v življenju. Potrebuje le trden steber in zalivanje z ljubeznijo.
Leave a Reply