Kadar smo kot otroci v otroštvu izkusili pristne čustvene povezave z odraslimi, ki so bili varni in stabilni, takrat se lahko v celoti razvijemo in ustvarimo zdrav občutek o sebi.
Občutek o sebi, se razvije tako, da nas starši dejansko poznajo, so uglašeni na nas in nas cel čas zrcalijo. Skozi takšen odnos se naučimo kdo smo mi. Tako si lahko predstavljate od kje slaba samopodoba. Predstavljajte si, da vas nekdo celo življenje zrcali na način: “ti si priden, ti se sam igraš, ti ne rabiš nikogar, ti ne čutiš jeze, si dobrovoljček,…” ali v drugo smer: ”ti vedno samo kompliciraš, nikoli ne poslušaš, poreden si, nagajaš, vse samo po svoje, dovolj te imam,…”
Oba primera bosta odrasla z izkrivljeno samopodobo. Eden bo verjel, da biti priden in skrbeti za druge ter pozabiti nase, prinaša nekaj dobrega. Spet drugi bo verjel, da karkoli naredi, ne bo nikoli dobro, ker je on v osnovi slab.
Družba ni naravnana na čustveno zdravje staršev. Niso na voljo priprave na dejansko starševstvo. Ponuja se izobraževanje rokovanja z dojenčkom, previjanje, hranjenje,… skratka osnove preživetja.
Človek pa za zdravo funkcioniranje potrebuje razrešitev težkih zapletov, ki se kasneje odražajo na: slabem starševstvu, problematičnih otrocih, zasvojenostih, fizične in psihične bolezni, nefunkcionalni posamezniki itd.
Zato, ko starš reče za otroka: “Tebe kot, da ni bilo, bil si priden in vse naredil sam”
Dejansko takšna oseba ne obstaja. Vsak človek si želi in potrebuje od starša biti viden, slišan, čuten. Upal bo celo življenje, da bi starš pokazal zanimanje za njega, kdo dejansko je on.
Znaki čustvenega zanemarjanja v odrasli dobi:
- Zmedeni ste glede svojega počutja, počutite se nepovezano, prazno
- Težko prosite za pomoč
- V socialnih situacijah se počutite nelagodno ali nemirno
- Pogosto ste zajedljivi in kritični
- Počutite se, da se ne ujemate z nikomer, niti s prijatelji, niti z družino
- Na skrivaj čutite, da je nekaj hudo narobe z vami
Pogosto gre za vedno nasmejane, prijazne in ustrezljive osebe, ki naredijo vse, da se drugi v njihovi družbi počutijo dobro. Navadno še za voščilo dobijo: “Ostani takšen sonček še naprej”.
Sami za sebe ne znajo poskrbeti. Nihče jih ni naučil kako, nihče jim še ni dovolil, da lahko.
Ko se začnejo takšne osebe sesuvati in pridejo do nekega dna in začutijo jezo. Pogosto se zgodi tudi, da hudo zbolijo. Šele takrat se lahko začnejo postavljati na prvo mesto.
Zdravljenje čustvenega zanemarjanja:
1. Učenje, kaj so vaše potrebe (fizične, duhovne in čustvene) in kako jih zadovoljiti.
2. Razumevanje vašega pristnega jaza – kdo v resnici sem.
3. Razumeti svoje lastne vrednote.
4. Učenje komuniciranja in zadovoljevanja potreb ljudi okoli vas.
5. Naučiti se prositi za pomoč in sprejeti pomoč in ljubezen, ko pride (kar je lahko na začetku zelo nelagodno in težko).
Leave a Reply