Kdo si ne bi želel, da bi dobili recept kako v treh potezah vzgojiti pridnega in poslušnega otroka, ki kasneje preraste v uspešnega odraslega.
Pa vendar ni tako zapleteno.
Večinoma vsi vemo in nam je logično, da otrok ali oseba potrebuje zadovoljene telesne potrebe, da bo lahko preživel. Če dojenčka oblečemo, nahranimo, previjemo bo morda preživel. Toda ali bo ta oseba kasneje zdrava in funkcionalna, kar si želi vsak starš, pa nismo več prepričani. Skrivnost je v tem, da človek ni samo telo, ampak je mnogo več od tega. Potrebuje zadovoljene telesne, kognitivne in emocionalne potrebe.
Če pogledamo prvo naslednjo potrebo, ki je takoj po telesnih, je to regulacija emocij. Z drugimi besedami bi to opisali umirjanje. Temeljna potreba, ki jo ima vsak dojenček od rojstva naprej: Ali mi lahko pomagate, da se umirim?
Tako preprosto, a tako nemogoče.
Regulacija emocij
Družina je sistem. Temeljna energija, ki poganja dinamiko in proces družine ter usmerja njegov razvoj pa je afekt.
Je najmočnejša in nezavedena čustvena dinamika, ki zaznamuje odnose.
Afekt ima dve ravni:
– nezavedna ali telesna
– zavestna raven telesnega stanja in jo poimenujemo občutje (ali se počutimo prijetno ali neprijetno).Odrasli imamo sposobnost možganov in telesa, da se odzivamo na drobne znake afekta pri otrocih, kar je tudi osnova otrokovega razvoja in hkrati osnova empatije v odraslih odnosih. Vse to pa je pogoj, ki gradi medčloveški stik.
Posledice tega, če starši otroku ne pomagamo prepoznati in predelati stres in s tem umiriti otroka, so te, da je otrok obsojen na samoumirjanje. Kar pomeni, da se bodo njegovi možgani razvijali brez možnosti, da bi se v trenutkih stresa “učili” od odraslih možganov. Takšen primer so starši, ki pustijo otroka sistemtično daljše obdobje jokati. Ker se mora otrok potolažiti sam brez odraslega, ki bi z besedami in dejanji sprostil njegovo napeto telo, bo otrok stres predelal tako, da se bo fizično povsem izčrpal. S tem se bo vzdraženost možganov morala potem umiriti. Pomiril se bo fizično, ne bo pa se naučil vključiti višjih funkcij v možganih, ki bi mu kasneje pomagale prepoznati in umiriti njegovo telo. Dejansko bo vzpostavil avtomatični fiziološki mehanizem umirjanja stresa s fizičnim izčrpavanjem.Otrok nima možnosti prepoznati teh stanj. Njegovo telo samo preplavi določen afekt ali občutje in v njegovem svetu to pomeni, kot bi se mu podrl svet ali kot bi se utapljal. Prav zato so otroku dani starši, ki imajo že dozorele možgane in zato otroka naučijo kako prepoznati afekte in občutja.
To poteka na naslednji način:
1. Otrok postane moteč za okolico. V odraslih prebudi določeno občutje, največkrat jezo (začne jokati, razbijati, udarjati, kričati,…).
2. Starši ga v tem stanju nežno ustavijo. Poskušajo pomiriti: “vse je v redu, samo jezen si, ker ti je sestrica podrla kocke. Ti bom jaz pomagal, bova skupaj to uredila.”
Na tej točki smo poimenovali občutje in že blažimo bolečino, popravljamo nastalo rano v možganih in že gradimo novo povezavo (sinapso). Več kot bo takšnih uspešno rešenih povezav, hitreje se bo v možganih zgradila nova, trdna pot, ki bo kasneje otroku pomagala, da bo sam rešil situacijo.
3. Vrnemo v predelani obliki: To pomeni, da smo otroku težko čutenje vzeli, ga z njim predebatirali, razložili in mu ga sedaj predelanega vrnemo nazaj. Otrok bo doživel, da je čisto sprejemljiv za okolico, ni z njim nič narobe in naučil se je najpomebnejše lekcije v življenju. Ta bo temelj vseh odnosov v njegovem življenju. Ko je otrok pomirjen pa lahko popravi tudi nastalo škodo, se npr. opraviči sestrici, ki jo je udaril. Da se bo on bolje počutil.
V čem je trik?
Zakaj nam ne uspeva, ce je pa tako preprosto? Razloga sta dva. Najprej je ta, da smo mi kot starši najbolj ranjeni ravno na tem temeljem področju. Ali so nam naši starši izpolnili to temeljno potrebo, da bi nam možgani dozoreli? Ali so njim njihovi starši? Najpogosteje je odgovor negativen. Kar nekje v zgodovini se je izgubila ta temeljna potreba. Izgubile so jo travme, vojne in ostale grozote. Tako se človeštvo iz generacije v generacijo razvija brez osnovnih navodil. Zato je nam kot staršem nepoznano, da bi predelovali občutja na pravi način. Navajeni smo, da se občutja ne rešuje, pač pa utiša.
Drugi razlog, da ne vztrajamo pa je ta, da smo starši 24 ur na dan in doživljensko. Regulirati moramo čutenja cele dneve in tudi po nekaj letih še vedno ni videti rezultatov. Poleg tega pa so naši otroci najbolj varni ob nas in se imajo zato neprestano možnost brusiti in rasti ravno ob nas.
Ne glede na vse, to je najpomembnejša popotnica s katero prehodite svoje starševstvo. Naredila vas bo srečne in ponosne starše, ko boste opazovali svoje odrasle otroke, ki so srečni, zadovoljni in uspešni v življenskih odnosih. Prekinili boste vzorec neregulacije in poskrbeli za zdravje še generacije za vami.
Leave a Reply