Najpogostejše jabolko spora med “staro” generacijo in generacijo novih staršev. Tema, ki se zelo navezuje na prejšnji članek o regulaciji afekta in, ki je zelo pogosta skoraj v vsaki družini.
Kaj se pravzaprav dogaja?
V grobem razdelimo ljudi na otroke in odrasle. Odrasli naj bi postal takrat, ko je že osvojil skoraj vsa pričakovana znanja in je star 25+. Ter mu je dovoljeno, da se v situacijah kjer se mu godi krivica razjezi in postavi zase. Zakaj pa otroku ni dovoljeno postaviti se zase?
Ker smo starši, odrasle osebe, z dozorelimi možgani in so nam bili dani otroci, smo tisti, ki smo otrokom učitelji, v obliki vzgleda. Otrok se uči večinoma iz naših dejanj, ne iz naših besed. In zelo v nas prebudi jezo, ko se hoče otrok postaviti zase in ima t.i. izpad trme.
Kaj vidijo tisti, ki pravijo, da je otrok trmast:
– je neposlušen
– želi biti glavni, vodja
– se ne želi učiti
– želi prevladati starša
– ima prirojeno trmo
– je razvajen
– potrebuje “eno po riti”
Kaj vidijo tisti, ki pravijo, da ima otrok močno voljo:
– otrok je v stiski
– želi se postaviti zase
– doživel je krivico
– ne zna reagirati drugače
– potrebuje pomoč
– želi se sam naučiti novih stvari, zato ves čas preizkušajo meje
– hočejo imeti nadzor nad samim seboj
– doživljajo močna čustva in živijo s polno paro
Kot vidimo gre za povsem naraven razvoj. Ne gre za hudobijo, ampak za dozorevanje. Otrok se začne pri enem letu in pol zavedati sebe in ravno takrat se začne v možganski strukturi nova kritična rast. Navadno so otroci takrat najbolj ranljivi. Vse jih vrže iz tira, so jokavi in začnejo se učit postaviti se zase.
Starši imamo takrat samo eno nalogo – da smo učitelji. Pomagati svojemu malemu učencu kako se postaviti zase.
To naredimo na način, da najprej zdržimo ob njem.
Če vzamemo primer otroka, ki se meče po tleh, razbija in kriči, ker smo mu pozabili vzeti na počitnice njegov traktor.
1. Umirimo sebe: Najprej se poskušamo mi sami umiriti, da bomo svoj mir lahko sploh dali naprej.
2. Umirimo otroka : Potem pridemo do otroka, pokleknemo k njemu ali ga vzamemo v naročje (odvisno od tega ali si želi telesnega stika ali ne). Mu povemo, da stiska, ki jo doživlja je samo jeza.
3. Iskanje rešitev: Če smo naredili napako, se mu opravičimo in mu razložimo, da nam je žal. Otroku pustimo nekaj trenutkov, da predela ta del. Potem nadaljujemo naprej z iskanjem rešitev. Pomagamo mu vključiti njegove višje funkcije v možganih, da lahko sam dobi vpogled v situacijo. Kot npr. kaj bi lahko naredila sedaj? Poglejva, če lahko kako drugače preživiš počitnice, mogoče pa te bo dedek peljal s pravim traktorjem v gozd po gobe? Skupaj z otrokom debatiramo in iščemo nove možnosti, širimo obzorja.
S takšnim pristopom bo otrok rasel, se učil izraziti jezo, postaviti se za sebe in predelati občutja.
Kaj se bi zgodilo, če bi otrok namesto tega dobil od staršev odziv: “Poln kufr imam že teh tvojih izpadov! Dovolj si star, lahko bi sam poskrbel, da bi vzel traktor s sabo. Dovolj je! Tišina!”.
Mislim, da ni potrebno dodajati pojasnil in opravičil na to izjavo.
Sila vedno ustvari upor. Otroci želijo v naravi v vsem ugajati staršem čeprav nimate tega občutka. Bolj ko se z njim borite in ga kaznujte, bolj v njemu ugaša želja po tem, da bi vam ugajal. Zato spoštujte svoje otroke, samo to si želijo, da lahko oni spoštujejo vas.
Leave a Reply