Poznamo tri vrste družin: trdo, mehko in prožno – jaz jo bom poimenovala zdrava. Tokrat bom opisala trdo družino, oziroma vzgojo.
Trda družina spominja na opečnato steno: je neživa, ustvarjena zato, da omejuje, ohranja tisto kar je za njo, preprečuje vstop tistemu, ki je onkraj nje. Struktura v teh družinah je toga, uporabna za nadzor in oblast. Oboje je v rokah staršev.
Starši so obsedeni z redom, nadzorom in ubogljivostjo, ki je togo privržena pravilom in ima strogo hierarhijo moči. Otroci so nadzirani, z njimi se manipulira in so podrejeni. Njihova čustva so ignorirana, iz njih se norčujejo ali pa jih zanikajo. Starši nadzirajo, usmerjajo, poučujejo, predavajo, ukazujejo in opominjajo. V bistvu gre za diktaturo. Moč je izenačena z oblastjo in v celoti prihaja od zgoraj.Osnovne značilnosti trdih družin:
1. Hierarhija oblasti (“Jaz sem tukaj gospodar in ubogal me boš, če ne…”)
2. Dolgi spiski pravil (“Dokler boš živel v moji hiši, boš delal tako kot sem rekel jaz”)
3. Točnost, čistoča in red (“Vrniti se moraš ob polnoči, niti minuto kasneje!”)
4. Togo uveljavljanje pravil z dejanskim nasiljem ali grožnjami (“Zlomil ti bom roko, če te spet zalotim pri tem početju”)
5. Poskusi, da bi otrokovo voljo zlomili z ustrahovanjem in kaznovanjem (“Nehaj se jokati ali pa boš dobila po riti, da boš vedela zakaj se jokati”)
6. Toge navade in mehanično učenje (“Dokler boš živela v tej hiši, boš hodila z nami k maši in pika”)
7. Poniževanje (“Ti si taka cmera, ni čudno, da se noben noče igrati s tabo”)
8. Prekomerna uporaba groženj in podkupnin (“Samo dotakni se daljinca, pa boš do konca dneva moral ostati v sobi!”)
9. Poudarjanje tekmovalnosti (“Ona je pametnjša od tebe”)
10. Učenje poteka v ustrahovalnem vzdušju (“Če se boš polulal v hlače, boš spet nosil plenice!”)
11. Ljubezen je pogojena (“Poglej kako si nas osramotil. Sram je je zaradi tebe”)
12. Ločena, strogo uveljavljena pravila (“Fantki ne jočejo, ne bodi tak mehkužnež”)
13. Starši otroka učijo kaj naj mislijo, in ne, kako naj mislijo (“Daj, da bo očka ponosen nate!” “Nikar ne spravljaj svoje matere v jok”)
14. Nevarnost seksualne promiskuitete, zlorabe mamil in samomora (“Ničvreden sem”, “Ničesar ne znam narediti dobro”, “Mene je lahko dobiti, ljubi me in storila bom vse, kar želiš”)
15. Odkljanjanje pomoči ( Ne potrebujemo pomoči, sami bomo zmogli”, “Oče ne pije, samo samo malce spanja potrebuje”)Takšne družine otrokom ne dajo priložnosti, da bi spoznali kdo so, kaj zmorejo in kaj lahko postanejo. Ni jim dovoljeno izražati mnenj in čustev. So ustrahovani, omejeni, telesno ogroženi ali celo zlorabljeni. Pogosto postanejo povsem vodljivi in apatični. Brez problema si jih podvže vsak, ki ima avtoriteto.
RezultatiKo ti otroci odrastejo si mnogi poiščejo partnerje, ki jih obvladujejo in zlorabljajo. Lahko se tudi zgodi, da zlorablajo naprej svoje otroke na enak način kot so bili sami. Drugi pa lahko prisegajo, da ne bodo nikoli takčni kot njihovi starši, zato postanejo mehki starši.
Nekateri iz trdih družin delujejo pasivno, hkrati pa svoj bes in odpor skladiščijo dokler ne odrastejo, nato pa ju sprostijo v nasilnem delovanju zopet sebe ali druge.Na zunaj trda družina izgleda kot tesno povezana enota, vendar to je le fasada. Pod njo se kopiči mešanica jeze, besa, poniževanj, nezadovoljstva, obvladovanja, nasilja in ustrahovanj. V kritičnih obdobjih lahko ta potlačena čustva silovito izbruhnejo.
V teh družinah se otroci zaradi starševske zahteve po ubogljivosti in uveljavljanja strahovlade naučijo svoja čusta zatirati in s tem zanikati svoj pravi jaz. Starši vsa otrokova čustva dušijo. Kadar majhen otrok v takšni družini začne raziskovati okolje, jih starši našeškajo, naderejo, hkrati pa jim ukažejo naj utihnejo in obmirujejo. Tukaj ni skakanja po blatnih lužah, lovljenja snežink, sprehodov po dežju, celo prepovedano je tolažiti bratca ali sestrico. Kadar so slučajno ti otroci srečni, začnejo čutiti krivdo. Redkokdaj vidijo svoje starše nasmejane in navdušene nad življenjem. Implicitno sporočilo se glasi: Življenje je treba prenašati, ne pa uživati. Jeza, strah, žalost in prizadetost niso le čustva, ki jih v teh družinah zatirajo, pač pa neposredno tudi kaznujejo. (“Ne udarjaj z nogami, ker te bom našeškal.” “Veliki fantje ne jokajo.” “Vstani, saj nisi tako hudo padel.”). Ti otroci so ujeti v svoja čustva. Energija se kopiči v njih kot para v bojlerju.
Počasi se zgodi ena od treh možnih posledic:
1. Pasivnodestruktivna dejanja (zoper sebe)Samoponiževalne izjave, trpinčenje lastnega telesa, zasvojenost s spolnostjo ali mamili, alkoholizem, psiho-somatska obolenja, melanholija, depresije, samomori.
2. Agresivna dejanja (zoper druge)Zavestna namera, da prizadaneš druge: pretepi, prepiri, obtoževanja drugih, izsiljevanja, zloraba otro in partnerjev, umori. Z uporabo grobe sile poskušajo druge nadzorovati.
3. Pasivnoagresivna dejanja (kombinacija prvih dveh)Pasivnoagresivne osebe na zahrbtne, posredne načine pripravijo druge do tega, da ne uspejo. Na probleme in ljudi se nikoli ne odzivajo neposredno, ampak na nepoštene načine. Uporabljajo sarkastične in poniževalne izraze in nikoli ne začutijo drugega. Pretvarjajo se kot, da so pozabili na svojo jezo, v resnici pa se trudijo, da bi se maščevali na načine, da spodbijajo skupne zadeve, namerno pozabljajo na dogovore, zamujajo in imajo vedno dober izgovor. Vedno skoraj dobesedno ubogajo druge, čeprav se tega nikoli ne držijo. Skladiščijo svoj bes in uporabljajo negativno energijo za to, da se domislijo kako bi se maščevali ljudem na katere so jezni in sicer na posredne načine, da bi izgledalo kot, da ni bilo mišljeno nalašč. Ti ljudje uničujejo sebe, oškodujejo druge in ustvarjajo še več problemov
Leave a Reply